Kadar se v našem življenju približujemo nekemu velikemu, pomembnejšemu dogodku, se nanj načeloma radi pripravimo. Na primer kakšen posebno pomemben rojstni dan, 18- ali 50-letnica. Ali pa poroka. Intervju za novo službo. Prvi zmenek. Prvi polet z letalom. Na vse te različne dogodke, ki nam lahko veliko pomenijo, se radi pripravimo. Ni nam vseeno, kje bomo praznovali rojstni dan, še manj, kje se bomo poročili. Vnaprej si pripravimo, kaj bomo povedali na razgovoru za službo. Vse prijatelje vprašam, če jih je strah letenja in zakaj. Spomnim se, recimo, ko sem se poleti pripravljal na zagovor magistrske naloge. Napisal sem si točno, kaj bom povedal, štopal sem se, koliko časa traja moja predstavitev, nadpovprečno veliko sem molil v dneh te priprave. Šlo je za pomemben dogodek v mojem življenju in nanj sem želel biti pripravljen.

Tudi v našem krščanskem koledarju imamo pomembne dogodke in praznike, za katere verjetno ne želimo, da bi neopaženo šli mimo nas. Zato nam pomaga, da se nanje pripravimo. Ampak upam si trditi, da pogosto nismo najbolj uspešni. Najbolj tipičen primer je božič. December je praviloma kaotičen, glasen in lahko tudi naporen mesec. Že od sredine novembra so povsod reklame z Božičkom, trgovine so praznično okrašene, lučke in stojnice v Ljubljani privabijo mnoge obiskovalce, nakupiti je treba darila za družino in prijatelje in kar naenkrat je božič mimo. Kolikokrat ste si 25. decembra rekli »ne morem verjeti, da je že božič« ali pa »sploh se ne počutim, kot da je božič«. Ali pa mogoče kak dan ali dva po novem letu, ko si mislimo »sploh ne vem, kaj se je decembra dogajalo, vse je šlo tako hitro mimo mene«. In na koncu mogoče sledi še sklep »naslednje leto si bom pa decembra več časa vzel za to, da se pripravim na božič«.

Ne vem, če je bilo za vas pred tem letošnjim božičem kaj drugače, ampak mislim, da je zame bilo. V manjši skupinici smo skupaj brali knjigo, ki je namenjena prav temu adventnemu času, in ko smo se enkrat na teden srečali na Zoomu in se pogovarjali o tem, kaj smo prebrali, je bila večkrat izrečena misel »letos, ko imam dovolj časa in ko lahko skupaj beremo tole knjigo, se mi zdi, da mi Bog res bolj razkriva, kaj je božič in kaj to zame pomeni.« In ko je božič dejansko prišel, sem se sam počutil res pripravljenega, da praznujem prihod našega Odrešenika na ta svet.

Naslednji veliki praznik, ki se nam nezadržno približuje, je velika noč. Velika noč prihaja v času, ko smo že precej naveličani vseh protikoronskih ukrepov in ne morem se znebiti misli, da obstaja nevarnost, da bi nas v vznemirjenosti in veselju ob rahljanju ukrepov, možnosti, da končno spet vidimo prijatelje in vseh ostalih dogodkih, čas povozil in da bi velika noč šla mimo nas rahlo neopaženo. Mogoče sicer ne fizično, saj obstaja možnost, pa res nočem vzbujati lažnih upov, ampak molim pa zato zelo močno, da bomo lahko veliko noč praznovali skupaj, v živo. Ampak da bi šla neopaženo mimo naših src.

Da bi se kristjani pripravili na ta pomembni praznik, največji krščanski praznik, praznik življenja, praznik zmage nad smrtjo in grehom, je pred veliko nočjo tradicionalno čas posta. Postni čas traja 40 dni (iz teh dni so izključene nedelje) in se je začel preteklo sredo. Postni čas traja 40 dni po vzoru 40 dni, ki jih je Jezus preživel v puščavi.

O tem dogodku nam Evangelij po Mateju pravi takole (Evangelij po Mateju 4,1–11):

Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja 6 ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli
in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.

Jezus je torej 40 dni po svojem krstu in preden je začel javno delovati in oznanjati Božje kraljestvo, preživel v puščavi in se postil. Zdi se, da je bil ta njegov post kot nekakšna priprava na to, kar bo počel naslednjih nekaj let svojega življenja. Po tem Jezusovem zgledu torej tudi post pred veliko nočjo traja 40 dni.

Da ne bo pomote. Nikjer v Svetem pismu ne piše, da se je pred veliko nočjo treba postiti. Post je omenjen kar nekajkrat, ob različnih okoliščinah, žalovanju, prošnjah Bogu, kesanju pred Gospodom, glede na to, kaj so ljudje v življenju v danem trenutku doživeli.

Jezus o postu pravi takole, kot je zapisano v Evangeliju po Mateju, 6. poglavju, od 16. do 18. vrstice (Evangelij po Mateju 6,16–18):

»Kadar se postite, se ne držite čemerno kakor hinavci; kazijo namreč svoje obraze, da pokažejo ljudem, kako se postijo. Resnično, povem vam: Dobili so svoje plačilo. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.«

Post torej ni neka obredna navada, ki bi jo morali nujno upoštevati ob določenem času leta, ker tradicija pravi tako. Glede na to, kar je Jezus rekel, bi si upal trditi, da so to pogosto počeli judje in počnemo ljudje tudi danes. Odpovemo se nečemu, recimo alkoholu, kakšni hrani, televiziji ali čemu podobnemu, in potem jamramo, kako nam je hudo, ker teh stvari nimamo. AMPAK smo pa dobri in pridni kristjani, ker se držimo tega, da se med postom pač nečemu odpovemo.

Ne gre za to. V bistvu nam Jezus v tem odlomku pove, da je post zelo osebna stvar. Med nami in Bogom in če jo vzamemo kot tako in se postimo na čast Bogu in ne sebi ali drugim, nam bo Bog to povrnil s svojim blagoslovom, kakršen koli ta že bo.

Postni čas torej ni čas, ki nas hoče prisiliti, da se naj nečesa postimo, in tudi ni edini čas v letu, ko se lahko postimo. Kdaj se odločimo za post, je med nami in Bogom, ker se postimo z njim in zanj in ne za druge. Je pa postni čas spodbuda za vse nas, da razmislimo, ali je v času pred veliko nočjo primerno ali mogoče celo potrebno, da s postom ali pa kako drugače svoja srca pripravimo na praznovanje Jezusovega vstajenja in zmage.

Sedaj pa še nekaj o postu kot recimo temu disciplini omejevanja.
V ponedeljek mi je moj telefon, tako kot to zvesto počne vsak ponedeljek, sporočil, koliko časa na dan sem v zadnjem tednu povprečno preživel na telefonu. Informacija, ki mi jo telefon sporoči, je sestavljena iz dveh podatkov. Najprej mi pove, koliko se je ta čas povečal oziroma zmanjšal glede na prejšnji teden, potem pa še dejanski čas. V ponedeljek je bila informacija naslednja. Povprečje se je od prejšnjega tedna zmanjšalo za 18 %. In sem si mislil … o, kako super, to je ogromno. In potem naprej. Povprečen čas na dan v prejšnjem tednu 5 ur, 21 minut. In me je malo stisnilo, ker se mi zdi to res veliko. Lahko si samo mislite, kaj je bilo en teden prej, ko je bila številka 18 % višja. Na tej točki sicer ne vem več, zakaj sem presenečen, ker je to povprečje vsak teden tako visoko, ampak priznam, da mi je še vedno neprijetno ob misli, da toliko časa preživim na telefonu. Seveda mi na misel pride sto in en razlog, zakaj je tako, ampak to ne spremeni dejstva, da četrtino dneva preživim na telefonu.

Post je v bistvu omejevanje samega sebe oziroma odpovedovanje nečemu, kar je načeloma dobro, ampak se zaradi določenih razlogov odločimo, da se bomo tej stvari odpovedali.

Izaija o postu pravi takole (Izaija 58,6–12):

Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem? Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom? Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo. Pred teboj bo hodila tvoja pravičnost in GOSPODOVO veličastvo te bo zbiralo. Tedaj boš klical in GOSPOD bo odgovoril, stokal boš in bo rekel: »Tukaj sem!« Če odpraviš jarem iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan. GOSPOD te bo vedno vodil in ti sitil dušo v suhih krajih, okrepil ti bo kosti in postal boš kakor namakan vrt, kakor vodni vrelec, ki mu voda ne usahne. Pozidal boš prastare razvaline, vzpostavil boš temelje prejšnjih rodov. Dobil boš ime Zazidalec razpok, obnovitelj ulic za prebivanje.

Ljudje smo po naravi taki, da se na stvari, predmete, navade navežemo in mislimo, da brez njih ne moremo živeti. In to so lahko stvari, ki so same po sebi dobre. Hrana nas ohranja pri življenju, telefoni in socialna omrežja … če ne prej, smo se sigurno med epidemijo začeli zavedati, kakšen blagoslov so lahko. Hobiji, odnosi, služba in še bi lahko našteval stvari, ki so v svojem bistvu dobre in pripomorejo k boljši kvaliteti našega življenja. Ampak ali je res, da brez njih ne moremo? Seveda ne.

In zato recimo z enodnevnim postom, odpovedjo eni od teh dobrih stvari, in molitvijo, bodisi za kak poseben namen, na primer za našo cerkveno stavbo, bodisi za kakšno osebo, na primer za našega neverujočega sodelavca, predamo Bogu to našo potrebo po tej dobri stvari in vsakič, ko pomislimo na to, da bi recimo jedli, če se postimo hrane, se spomnimo na to, da lahko to našo potrebo predamo Bogu, in se spomnimo, da on skrbi zame in da je on dovolj. Hkrati pa je ta naša lakota kot bonus še opomnik, da molimo za ta naš namen.

Velikokrat pa se tudi zgodi, da prej naštete dobre stvari v naših življenjih zasedejo mesto, ki jim ni namenjeno. Ko smo žalostni ali nam je težko, si v trgovini kupimo čokolado in celo pojemo. Svoj čas v veliki meri preživimo pred televizijo in v enem mesecu pogledamo (med drugim) 11 sezon ene same serije. Problem osamljenosti rešujemo s tem, da veliko časa preživimo na socialnih omrežjih in se na ta način počutimo vključene v življenja svojih prijateljev. Priznam, da ti primeri niso zgolj naključni, kažejo pa na to, kako lahko pogosto te dobre stvari v našem življenju zasedejo mesto, ki bi moralo pripasti Bogu. Njemu bi morali predati svojo žalost. Njemu bi morali predati svojo osamljenost. Ali sem vam je že kdaj zgodilo, da ste si rekli, danes popoldne bom preživel nekaj časa z Bogom, potem pa ste celo popoldne gledali televizijo?

Nikakor ne pravim, da je post rešitev za katerokoli od teh stvari, ampak mogoče je prvi korak pri tem, da Boga spustimo nazaj na mesto, kjer bi moral biti, in da odstranimo tisto stvar, ki to mesto zaseda.

Če se vrnemo k Izaiji in se spomnimo 6. vrstice:

Mar ni to post, kakršnega sem izbral: da odpneš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane in zlomiš vsak jarem?

Bog nas lahko osvobodi jarma in vezi tistih stvari, na katere smo navezani in za katere mislimo, da brez njih ne bi mogli živeti. Če se odločimo za tak post, bo skušnjava velika. Hudiču seveda ni všeč, če spoznamo, da Bog ni na prvem mestu, in se poskušamo znebiti stvari, ki krhajo naš odnos z Bogom. Ampak v zgodbi o Jezusovem 40-dnevnem postu in hudiču, ki ga je skušal, lahko vidimo, da je Jezus prestal skušnjavo in da se je hudiču upiral direktno z Božjo besedo. Verjamem, da lahko take skušnjave tudi mi premagamo, če svoj post predamo Bogu in se skušnjavcu upremo skupaj z njim.

V tem postnem času vas zato vabim, da si vzamete nekaj časa in Boga vprašate, kako lahko svoja srca najbolje pripravite na praznovanje velike noči. Bodisi s postom kot takim, branjem kakšne dobre krščanske knjige, s tem, da boste več časa posvetili molitvi ali pa branju Svetega pisma. Nekje sem prebral, da če vsak dan berete Sveto pismo 30 minut, lahko v 40 dneh preberete celo Novo zavezo. Če v post štejete tudi nedelje, se 40 dni pred veliko nočjo začne ta torek, tako da je še vedno čas. Kar se tiče mojega telefona, bom do konca posta pogledal, kje in kdaj uporabljam telefon, ko to res ni potrebno, in poskusil svoj čas zmanjšati s približno 6 ur na 2 uri, pridobljeni čas pa namenil branju, molitvi in ljudem okoli sebe.

Za karkoli se odločite, vas spodbujam, da svojo odločitev uskladite z Bogom. Samo tako bo priprava res taka, da bodo naša srca na koncu posta v polnosti pripravljena, polna Božjega veselja in življenja ob praznovanju velike noči.

Grega Vauhnik