Čez pet tednov bomo praznovali veliko noč. Dan, ko se je zgodil največji čudež v celotni zgodovini človeštva. Zato bomo naslednjih pet nedelj posvetili pripravi in spominu na ta čudoviti dan.
Osebno sem zelo navdušen nad to velikonočno serijo, ki jo začenjamo danes!
Kaj je tako velikega in navdušujočega pri veliki noči?
Dejstvo, ki ga je Bog videl v človeštvu, je, da smo ljudje zelo obremenjeni s svojimi grehi. Danes ni popularno govoriti o grehu ali opozarjati na napake, saj imamo vsi neskončno svobodo. Žal pa moram poudariti, da je greh uničujoča sila, ki ima dolgoročne posledice, če ga ne priznamo, če se ne pokesamo, če se ga ne znebimo.
Morda bi ga lahko primerjali z zabojčkom jabolk, ki smo ga pospravili v shrambo. Čeprav smo zanj našli primeren prostor, čez čas vedno ugotovimo, da gniloba načne kakšno jabolko. Če jabolka ne odstranimo oz. ga ne obrežemo, gniloba zajame preostala jabolka.
Enako nevaren je greh. Greh je nasprotovanje Bogu, upor njegovi besedi, ignoranca resnic, zakonov, načel, ki nam jih je postavil Bog, in to ne z namenom, da bi nas omejil, temveč zaščitil.
Žal pa smo ljudje uporni in neposlušni, kar potrjuje prisotnost greha, zato nas načne gniloba, ki se neusmiljeno širi. Prav to gnilobo v nas je Bog zaznal in vedel, da se sami ne moremo obrezati, očistiti, zato je pripravil velik načrt in ga izpeljal po svojem edinorojenem sinu Jezusu, da bi nas rešil večne trohnobe.
Jezus je ta, ki je nase vzel našo upornost, neposlušnost, zavračanje, vsak greh in zanj prostovoljno trpel in umrl. Tako je s svojo smrtjo poplačal in odkupil naše grehe, Bog pa je pripisal Jezusovo plačilo nam.
Ali ni to nekaj čudovitega?
Pred leti smo kot družina dopustovali pri prijateljih v Angliji. Imeli smo lep teden, a naš cilj je bil doseči Severno Irsko. Prijatelja smo zaprosili, da nam rezervira trajekt, s katerim bi odpotovali na Irsko. Seveda je to storil z veseljem. Prišel je dan vkrcanja. Vseh pet nas je pogumno stopilo na ladjo. Ladja je bila res velika in posebna. Česa takega še nismo videli od tako blizu. Morda bi rekel, da je bila podobna Titaniku. Sledili smo večini potnikov.
Ko pa smo prišli v notranjost ladje, nas je usmerjevalec prosil, da mu pokažemo karte. Pokazal sem mu vseh pet kart, na kar nas je opozoril, da gremo v napačno smer. Češ da imamo plačan prvi razred in da moramo po stopnicah navzgor. Ker je bila to naša prva vožnja, se na začetku nismo zavedali, kaj to pomeni, in pravzaprav nam je bilo vseeno, kam gremo, le da se peljemo. Ko pa smo izstopili iz množice in se znašli v veliki bleščeči svetli dvorani, se nam je posvetilo, da se nahajamo v prvem razredu. Ko smo stopali po mehki rdeči preprogi, ko so nam ponudili šampanjec dobrodošlice s sadjem in pecivom, smo razumeli, da nas je naš prijatelj presenetil in namesto nas plačal veliko višjo ceno, da bi naša družina na tej poti res uživala in si lahko privoščila veliko več kot ostali potniki, saj smo jedli posebno hrano, imeli popuste pri nakupih, brezplačne kinodvorane, igralnice itd. Presenečenje je bilo res veliko. Počutili smo se zelo privilegirane. Nisem prepričan, če smo si to razkošje res zaslužili, vendar je to storil naš prijatelj iz ljubezni do nas.
In prav to je storil naš Bog, ko je v trpljenje poslal svojega sina, da bi nam odprl vrata v prvi razred, v vse razkošje, ki bo v nebesih. In to je storil, ne ker smo si to zaslužili, ker smo bili tako pametni, posebni, temveč iz čiste ljubezni. In to vstopnico Bog ponuja vsaki rojeni osebi na tej zemlji. Osebi, ki želi sprejeti to vstopnico, kar ta vstopnica pomeni verovati v njegovega sina Jezusa.
Verjeli ali ne, nam ljudem ni možno plačati ceno za vse naše grehe, ki jih dnevno delamo. Če bi morali plačati kazen za vsak prometni prekršek, ne samo za tiste, ko nas dobijo policisti, redarji ali stacionarni radarji, temveč za vsak dejanski prekršek, ki ga posname Božja kamera, bi bil znesek daleč previsok, da bi ga kdorkoli od nas lahko plačal.
Sveto pismo pravi, da je treba vsakič, ko prestopiš katerokoli moralno mejo ali Božjo zapoved, plačati visoko ceno. Bog pravi, da je plačilo za en sam greh smrt: »Plačilo za greh je namreč smrt. Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.« (Pismo Rimljanom 6,23)
To pomeni, da si vsakič, ko naredim enega od grehov, zaslužim smrt:
- ko se norčujem iz Božje resnice,
- ko vzamem nekaj, kar ni moje,
- ko rečem nekaj, s čimer užalim in ponižam koga drugega,
- ko prestopim mejo spolnosti, ki jo je postavil Bog,
- ko pomislim ali naredim karkoli drugega, za kar Bog pravi, da ne smem!
Ko storimo nek greh, nas ta greh loči od Boga tukaj na zemlji in za vso večnost.
Ker nas Bog tako močno ljubi, si tega ne želi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Evangelij po Janezu 3,16)
To je nekaj prečudovitega. To je najboljša novica, ki jo sporoča velika noč! Če pa je to največja in vesela novica,
»zakaj pa je potem na svetu toliko trpljenja?«
Nobeno poglavje nam pri iskanju tega odgovora ne pomaga bolj kot 53. poglavje knjige preroka Izaija.
Ko berem te vrstice, ki tako natančno opisujejo Jezusovo trpljenje in smrt, imam občutek, kot da je bil Izaija v prvi vrsti na Jezusovem sojenju, križevem potu in križanju na Golgoti ter da je osebni pričevalec Jezusovega trpljenja, čeprav je živel 700 let pred temi dejanji.
Kako je to možno?
To pričuje o Božjem vnaprejšnjem scenariju naše odkupitve.
Trpljenje je bistvo evangelija. Noben odlomek v Svetem pismu nam ne daje jasnejšega odgovora na Jezusovo trpljenje in nasploh trpljenje vseh ljudi na tem svetu, kot nam jih vrstice iz Izaija 53,4–6.
»V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd.
Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili zdravljeni.
Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, GOSPOD pa je naložil nanj krivdo nas vseh.«
Ko natančno prebiramo te vrstice, bomo opazili, kako Izaija uporablja zaimke »naše«, »ga«, »mi« in besedo »smo«. To pomeni, da smo bili že takrat vsi vključeni v to zgodbo. Poglejmo to še enkrat:
»Nosil je naše bolezni.«
»Naše bolečine.«
»Mi pa smo ga imeli za zadetega in ponižanega.«
»Ranjen zaradi naših prestopkov.«
»Strt zaradi naših krivd.«
»Kazen za naš mir je padla nanj.«
»Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.«
»Mi vsi smo tavali.«
»Obrnili smo se vsak na svojo pot.«
»Naložil nanj krivdo nas vseh.«
Nič v tem odlomku ni smiselno, vse dokler ne začutimo polnosti teže povedanih resnic:
Vse, kar je Jezus storil, je storil za nas!
Jezus je umrl namesto nas!
Vse, kar je pretrpel, je pretrpel zaradi nas.
Zaradi tebe in mene.
Bolečine, surovost in ponižanje Jezusa na križu – vse to je bilo zaradi nas!
Iz naše perspektive lahko rečemo, da je bil Jezus izdan, preizkušen, pretepen, zasmehovan, ponižan, okronan s trnjem, obsojen na sodišču krivičnežev, lažno obtožen, pretepen do te mere, da je bila njegova koža zmrcvarjena, prisiljen nositi svoj križ; nato pa je bil javno križan, kar je bila najbolj brutalna oblika usmrtitve v njegovem času.
Če se osredotočimo na te dogodke, bomo morda prišli do zaključka, da Jezus ne bi smel umreti, da je bila to velika napaka, kot da je tema zmagala nad svetlobo.
Sveto pismo nikoli ne zanika moralne krivde tistih, ki so Jezusa usmrtili. V Apostolskih delih 2,23 Peter pravi: »Njega so – prav kako je Bog hotel in predvideval – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili.« Tako je povsem primerno, če rečemo, da so Jezusa ubili njegovi sovražniki. Zato je njegova kri padla nanje.
Jezus je bil umorjen! To je neizpodbitno dejstvo.
A to še ni konec zgodbe. Daleč od tega. Pisci Svetega pisma pravzaprav razglašajo, da je Jezus sam položil življenje v smrt in mu ga ni nihče odvzel.
Jezus ni umrl, ker si ni mogel pomagati. Ni trpel, ker ni mogel pobegniti. Vsi vojaki Pilatove vojske ga ne bi mogli ujeti, če se ne bi bil pripravljen predati. Če tega ne bi dovolil, mu nihče ne bi mogel spuliti niti enega samega lasu z glave.
To nas pripelje do resničnega sporočila preroka Izaija 53,4–6, da je Jezus trpel in umrl namerno, ne naključno, da bi se lahko rešil vsak grešnik, vsak trpeči, kot sva ti in jaz.
Vsi mi smo zajeti v vseh tistih besedah v Izaiju 53,4–6. Je to res? Da, ker trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa ni bilo zaradi njegove krivde, temveč naše. Bolj ko bomo v te vrstice dali svoje ime in zaimke, bolj in bolj bomo razumeli Jezusovo smrt. Njegovo trpljenje pa nam bo več pomenilo. Tako bomo Jezusovo smrt cenili bolj kot vse na svetu!
Jezus je v resnici prevzel nase našo bolečino!
»V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega.« (v. 4)
Zanimivo je, ko Izaija govori o tem, kaj vse je Kristus storil za nas, ne začne z našim grehom in našo krivdo. To bo naredil kasneje. Namesto tega začne z našimi nemočmi. Besedilo pravi, da je Jezus v resnici nosil naše »bolezni« in si nase naložil naše »bolečine«, prenašal naše »žalosti«. Tukaj je uporabljena hebrejska beseda, ki pomeni »dvigniti in odnesti velik tovor«. V Tretji Mojzesovi knjigi 16,8–10 je bila ta beseda uporabljena za grešnega kozla, ki je odnesel v puščavo grehe izraelskega naroda. Tako je Jezus prišel, da bi nase vzel težko breme greha in žalosti, ki nam jo je povzročil naš greh, in bolečino našega življenja v padlem grešnem svetu.
Kristus je nase prevzel naše žalosti, naše bolezni in naše bolečine.
Ali razumeš, kakšnega prijatelja imaš v Jezusu?
On je nase prevzel vso tvojo in mojo večno bolečino, večno žalost in bedo. To je tisto, kar šteje, ker so tozemeljske bolečine, beda in žalost kratkotrajne, začasne.
Ampak še vedno obstaja vprašanje: Zakaj potem trpim jaz danes, če je Jezus vzel nase trpljenje sveta?
Zavedati se moramo, da živimo v padlem svetu, kjer Bog ni vladar. In dokler bomo del tega sveta, bomo imeli težave. A tako ne bo večno. Prihaja čas, ko bo nastalo novo – Božje kraljestvo, čigar del bomo vsi, ki smo že in ki še bodo sprejeli Jezusa za svojega Zveličarja. Torej če verujemo v Jezusa, ne pomeni, da ne bomo imeli težav, pomeni pa, da nas bo iz vseh težav rešil.
Zato zdaj potrebujemo nekoga, ki bi prevzel nase naše trpljenje, žalost, ko je breme za nas pretežko. To zate dela Jezus! On je tisti, ki lajša tvojo in mojo bolečino, dokler živimo v padlem svetu. V padlem svetu ne moremo biti popolnoma rešeni bolečine, ker bi lahko hitro dobili občutek, da Jezusa ne potrebujemo, da stvari lahko rešujemo sami.
Si Jezusu predal svojo bolečino, žalost, trpljenje, greh? Če nisi, stori to zdaj, tako da mu enostavno poveš s svojimi besedami:
»Dragi Jezus, moja žalost in bolečina je velika. Hvala ti, da si jo pripravljen nositi namesto mene. Amen!«
Če to moliš in verjameš, da je Jezus prevzel tvojo žalost in bolečino, ti obljublja, da se bo to zgodilo ali da ti bo pomagal, da jo boš lahko nosil z veseljem! Je kaj večjega, pomembnejšega na tem svetu?
Sedaj te vabim, da po končanem bogoslužju vzameš v roke Sveto pismo in bereš iz preroka Izaija 52,13–53,12 in v teh vrsticah odkriješ, kdo v resnici je Jezus:
Jezus je upanje za tvoje in moje trpljenje, ki ga Bog spreminja v tvoj uspeh, v tvoj pravilni pogled ter razumevanje življenja in trpljenja. Jezus je tvoje upanje za trpljenje in tvoj napredek in tvojo duhovno lepoto v vsej podobnosti Jezusu. Te vrstice ti bodo pomagale, da boš spoznal, kdo je v resnici Jezus:
Jezus je upanje za tvoje bolečine, trpljenje in ponižanja, za tvoje rane!
Jezus je upanje za tvoje prestopke, grehe, krivde!
Jezus je upanje za tvoj mir, za tvoje tavanje, za tvoj obrat proč od njega!
Jezus je upanje za tvoje mučenje, zatiranja in obsodbe!
Jezus je upanje za tvojo osamljenost, za nasilje, mobing, ki ga doživljaš!
Jezus je upanje za tvojega partnerja, tvojo družino, tvoje potomce!
Jezus je upanje za tvoj uspeh, za tvojo šolo, izobrazbo, delo in službo!
Jezus je upanje za tvoje poslanstvo in oznanjanje evangelija drugim!
Jezus je upanje za spreobrnjenja mnogih, ko jim pričuješ o Bogu.
Jezus je upanje za vse tvoje uslišane molitve,
Jezus je upanje za vse tvoje talente in darove, ki ti jih je dal!
Jezus je upanje za tvojo ljubezen in večno življenje z Bogom!
Apostol Pavel se je zelo močno zavedal dejstva, da je Jezus nase vzel njegov greh, njegove bridkosti in bolečine, zato je lahko z velikim veseljem izjavil: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.« (Pismo Kološanom 3,24)
Kaj pa ti in jaz?
Ne samo, da je Jezus tvoje upanje, temveč ti daje vsak dan potrebno moč, da zdržiš v trpljenju, ki je potrebno za tvojo duhovno rast in spremembe, ki jih potrebuješ v življenju. To nam sporoča apostol Pavel v Pismu Filipljanom 4,13: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč.« Na koncu pa večno življenje brez trpljenja, brez solza, brez bolečin. To beremo v Razodetju 21,3–4: »In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: ›Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.‹«
Čez štiri tedne bomo praznovali Jezusovo vstajenje. Boš ti z mano v nedeljo 4. aprila praznoval tudi svoje vstajenje z Jezusom? Svoje novo življenje?
Vabim te, da ga sedaj z vero pokličeš, da vzame vse tvoje grehe, bolečine, žalost in trpljenje in ti podari novo življenje. Življenje, ki ga boš gledal z novimi očmi, z večno perspektivo brez bolečin, žalosti, trpljenja, saj boš ob rami imel Jezusa, ki ti bo pomagal, kot ga je imel apostol Pavel, ki se je veselil v svojih bridkostih in trpljenju, ker jih je gledal in doživljal iz druge perspektive.
Če boš to veliko noč povabil Jezusa v svoje življenje, bo ta praznik zate dobil popolnoma drug pomen. Drugo vrednost, saj boš sprejel brezplačen dar, ki ti bo odprl vrata v prvi razred – večnost – in s tem vse ugodnosti, ki jih prinaša Jezusova prostovoljna smrt.
Podeli svojo velikonočno zgodbo s svojimi prijatelji, da bi tudi oni našli Jezusa, ki nase prevzema vse grehe, trpljenje, bolečine, v zameno pa ponuja brezplačno večno življenje.
Besedilo: Pismo Kološanom 1,15–27; Izaija 52,13–53,12
Zvonko Turinski