Je molitev potrebna?

Prejšnjo nedeljo smo govorili o molitvi, o goreči molitvi. Nekateri ste že goreče molili in se mi zahvalili za spodbudo, drugi ste goreče debatirali in mi pisali, ker ste bili mnenja, da to sploh ni bila pridiga o molitvi, da ne bi smel tako govoriti o dogajanjih LGBT. Kakorkoli ste odreagirali, mi je všeč, da ste to storili goreče. Ker ste me vprašali, vam želim iskreno odgovoriti. Na podlagi Svetega pisma imam ničelno toleranco do greha, saj Sveto pismo pravi, da je plačilo za vsak in najmanjši greh smrt (Pismo Rimljanom 6,23), in stoodstotno ljubezen do vsakega grešnika, ne glede na to, ali sem to povedal tiho, glasno, mogoče jezno ali kako drugače. 

Veste, najhuje je, če imam pred seboj mlačne ljudi. Nikoli ne vem, ali sem »dobro govoril ali sem ga polomil«. Všeč mi je, da ko kaj delate, to delate s strastjo. In to je dober znak, ki mi govori: »Še smo živi in še me poslušate.« Hvala vsem za vaše besede. O vseh sem premislil.

Kljub vsemu nadaljujem s temo o molitvi. Saj verujem, da je zelo pomembna in da je ključ do naše obnove. Zavedam se, da o njej že veliko vemo, morda pa ne?

Povedal vam bom resnično zgodbo. Srečala sta se dva duhovnika in pogovor sta takoj začela o Svetem pismu. Navdušeno sta si pripovedovala zgodbe in svetopisemske vrstice ter tekmovala, kdo zna več, ko je eden rekel: »Stavim 10 €, da ne poznaš molitve, ki je zapisana v Svetem pismu.« Drugi duhovnik se je veselo zasmejal in začel recitirati.

Duhovnik ga je pozorno poslušal, segel v žep, izvlekel 10 €, mu jih dal in rekel: »Hm, sem mislil, da ne boš vedel.« Pri tem pa ni nihče od njiju vedel, da te molitve v Svetem pismu sploh ni!

Včasih mislimo, da vemo o molitvi vse in da smo veliko pridig na to temo že večkrat slišali. Morda res. Verjamem pa, da vam bo danes skozi poslušanje Sveti Duh razlagal in odkrival nove stvari, da bomo šli povsem v drugo dimenzijo molitve.

Prejšnjo nedeljo sem želel opozoriti vse nas, v kako resnem času živimo. Kaj vse se dogaja. Čemu smo priče. Kako hudič ubija, krade in spreobrača besede. Želel sem nas opozoriti, da imamo resnega nasprotnika, ki nosi črni pas. In če ne bomo močnejši od njega, nas bo vrgel ob tla.

Ne, ne želim groziti, želim nas samo posvariti. Želim nas izzvati h goreči molitvi. Ne želim nas hraniti samo z lizikami in sladkimi bombončki. Želim nas posvariti. Kdor razume, naj razume.

Hočem, da veste, da naš Bog neverjetno uživa v našem slavljenju, čaščenju. Molitve so del tega slavljenja. Z njimi lahko častimo in obožujemo Boga, enako kot s pesmimi. Bog rad posluša naše molitve. V Psalmu 56 David pravi, kako si Bog shranjuje celo naše solze: »Ti sam si štel moje tavanje, spravi moje solze v svojem mehu, mar niso v tvojem štetju?« (Psalm 56,9)

Dejstvo je, da nobena tvoja solza ni izgubljena pred Bogom, ki je on ne bi ujel in shranil. Bog ima za vsakega izmed nas čaše. Imamo tudi pesem na to temo, ki jo pojemo pri slavljenju: … vse solze shrani si … Enako shranjuje tudi molitve: »In ko je vzelo knjigo, je četvero živih bitij in štiriindvajset starešin padlo pred Jagnje. Vsak je imel harfo in zlate čaše, napolnjene z dišavami, ki so molitve svetih.« (Razodetje 5,8) Bog je tak zbiralec. Nič ne zavrže. Predstavljam si, da ima pred seboj računalnik z mapami z imeni, z mojim in tvojim imenom. Bog si vse shrani. S tem ti želi povedati, da te opazuje, da si zanj dragocen. Da mu je mar zate. Da te spremlja, da je s teboj. On si shrani vse, kar je povezano s teboj, ker te ljubi. Lahko bi rekli tudi tako: »Bog ti je vedno na sledi.«

Bog uživa v tvojem slavljenju in čaščenju. Zato je David izlival svoje srce dan za dnem z novo pesmijo, z novo molitvijo. Pa ne samo, ker on uživa, temveč ker vidi, kako ti uživaš in kako rasteš, ker ga častiš.

Glej Psalm 143,6: »Svoje roke iztegujem k tebi, mojo dušo žeja po tebi kakor izčrpano deželo.«

David zna to tako lepo povedati, pokazati … Zraven je igral na svojo harfo, da bi bil ton njegove molitve še lepši, prijetnejši: »O Bog, novo pesem ti hočem peti, na harfo desetih strun ti hočem igrati.« (Psalm 144,9)

V Razodetju 5,8 beremo, da imajo vsi, ki so v nebesih, v rokah harfe. In še nekaj zelo zanimivega je zapisano tam. Preberimo skupaj: »In ko je vzelo knjigo, je četvero živih bitij in štiriindvajset starešin padlo pred Jagnje. Vsak je imel harfo in zlate čaše, napolnjene z dišavami, ki so molitve svetih.«

Ko so pristopili k Bogu, so imeli v rokah harfe, kar je pomenilo, da so z njimi častili Boga, in imeli so čaše. Kakšne čaše? Kaj je bilo v njih? Dobro prisluhnimo: »…, ki so molitve svetih.«

Najprej razčistimo vprašanje, kdo so sveti.

Sveti niso posebni svetniki, ki so zaslužni za posebna dela, niti umrli ljudje, kot je navada v nekaterih cerkvah in religijah, da nekoga, ki umre, razglasijo za svetega. Ne, ne. Sveto pismo pravi, da je nas, ki verujemo v Jezusa, Bog razglasil za svete: »Pavel in Timotej, služabnika Kristusa Jezusa, vsem svetim v Kristusu Jezusu, ki so v Filipih …« (Pismo Filipljanom 1,1) Torej vključuje tudi tebe, ki si v Jezusu Kristusu. Nas živeče. Tebe in mene. Ja, tudi mene, čeprav morda nisem po okusu vsakega. Kljub temu sem svet, ker me tako Bog vidi. Ker me je oblekel v svetost – že sedaj. Enako tebe, ki si v Jezusu Kristusu.

To potrdi še apostol Peter v Prvem Petrovem pismu 2,9: »Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod …« In kot takšni smo zanj prijeten vonj – ko molimo, ga častimo, dvigujemo roke, sedimo, klečimo, ležimo … vse oblike položaja najdemo v zgodovini Pisma –, smo prijetna daritev našemu Bogu.

Apostol Pavel je, ko je pisal pisma kristjanom po svetu, naslavljal kristjane takole: »Svetim v Efezu, svetim v Filipih …«

Kakšna daritev prihaja iz tebe? Kakšna daritev si ti?

Gotovo ste kdaj pripravljali žar in pekli meso. Če niste vi pekli, ste gotovo uživali v vonju, ki je prihajal z žara. V vas je vzbujal tek, prijeten slasten občutek poželenja. Še posebno če je bilo meso oplemeniteno s čebulo, česnom, papriko in drugimi začimbami. Vonj vas je privabljal …

Tako je z našimi molitvami, ki so začinjene z začimbami kesanja, odpuščanja, iskrenostjo …, so prijeten vonj Bogu in tebi, ko moliš in poslušaš, ko molijo drugi.

Ko razmišljam o tem, se spomnim na izraelski narod, ki je taval po puščavi in se je nekega dne spomnil na čebulo ter začel jokati: »Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna.« (Četrta Mojzesova knjiga 11,5) 

Sedaj jih razumem. Njihova mana z neba, meso prepelic bi imelo boljši okus, če bi bilo začinjeno. Ti in jaz smo privilegirani, ker živimo v času, ko imamo vse začimbe, hladilnike, sol, česen itd.

Prijeten vonj. Kako pomembno!

V Tretji Mojzesovi knjigi beremo, koliko zapovedi je dal Bog levitom za očiščevanje. Morali so očiščevati narod, ki je prinašal živali. Zažigali so živali. Imeli so mirovne žrtve, žrtve za odkupitev, za vsak dogodek je bilo točno določeno, kaj morajo žrtvovati.

Zakaj vam to govorim? 

Ker želim, da se Bogu bližamo v molitvi, ki je Bogu všeč – je žrtev, ki daje prijeten vonj: »Nato je prišel drug angel in obstal pri oltarju, držeč zlato kadilnico. Dano mu je bilo veliko kadil, da bi jih pridal molitvam vseh svetih na zlatem oltarju, ki je pred prestolom. In dim kadil se je po angelovi roki vzdignil pred Boga skupaj z molitvami svetih. Nato je angel vzel kadilnico, jo napolnil z ognjem z oltarja ter jo vrgel na zemljo. In nastali so gromi in glasovi, bliski in potres.« (Razodetje 8,3–5)

V Novi zavezi so molitve nadomestile starozavezne žrtve. Žrtve so postale molitve, ki so sad naših ustnic: »Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo na oltar hvalno žrtev, namreč sad ustnic, ki slavijo njegovo ime.« (Pismo Hebrejcem 13,15)  

Bog želi, da so naše molitve prijetne dišeče molitve. Zato nas vabi k očiščevanju. Kako?

V Jakobovem pismu 5,13–18 beremo jasna navodila, kakšna naj bo naša molitev, če želimo odgovor, blagoslov. Če želimo, da je uslišana.

»Če kdo med vami trpi, naj moli. Če je kdo dobre volje, naj pôje hvalnice. Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem. In molitev vere bo rešila bolnika in Gospod ga bo okrepil; če je storil grehe, mu bodo odpuščeni. Zato izpovedujte grehe drug drugemu in molíte drug za drugega, da boste ozdravljeni. Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega. Elija je bil človek, ki je čutil kakor mi, toda ko je goreče molil, da ne bi deževalo, na zemlji ni deževalo tri leta in šest mesecev. Nato je spet molil in nebo je dalo dež in zemlja je rodila svoj sad.«

Jakob pravi: »Veliko moč ima dejavna molitev pravičnega.« Kdo je ta pravični? Tisti, ki pere svoje grehe v krvi Jagnjeta, Jezusa Kristusa. Bog želi, da drug z drugim delimo svoje grehe, da molimo za odpuščanje, da grehe priznavamo, da bi ozdraveli oz. da bi bili uslišani, ko molimo za bolne …

Pravi, da si izpovedujmo grehe. Zakaj? Ker so grehi velika prepreka za ozdravljenje. Jakob opozarja, da če živimo v grehu, naj ne bi molili za ozdravljenje, saj ga greh preprečuje. 

Zavedati se moramo, da bomo veliko manj iztržili, če ne bomo priznavali svojih grehov, priznavali svojih dvomov, nevere, žalosti, zaskrbljenosti. Če tega ne bomo delili z drugimi. Bog želi, da smo čista posoda. Greh nas umaže in se ga je treba dnevno očistiti oz. redno vzdrževati čistočo.

Včasih se mi zdi, da Bog čaka na našo poslušnost, da bi lahko začel s svojim delovanjem. Poslušnost je ta, ki šteje pri Bogu. Odstranimo greh, ki ovira uslišanje naših molitev:

»Prav tako možje! Z razumevanjem živite s svojimi ženami, v časti jih imejte kot nežnejša bitja, saj so skupaj z vami tudi one deležne milosti življenja. Tako ne bo vašim molitvam nič v napoto.« (Prvo Petrovo pismo 3,7) 

Ko nimamo dobrega odnosa, npr. v zakonu z možem ali ženo, bratom ali sestro, bodite prepričani, da naše molitve ne bodo uslišane. David je rekel: »Ko bi bil v srcu videl zlobo, bi me Gospod ne bil uslišal.« (Psalm 66,18)

Je bil David popoln? Ne! Je grešil? Da! Se je kesal? Ja! In to je pri Bogu štelo. To si podčrtajmo. To si zapomnimo.

Če k Bogu prihajamo z grehom v srcu, tvoja ali moja molitev ne bo uslišana. Vem, da je Bog dober, milosten, ljubezniv, ampak on je rekel, da ne bo uslišal, in ne bo. Če bi, ne bi bil zvest svoji besedi. Ne iščimo drugih poti, razlag in opravičil.

Iščimo Božje obličje, kjer se bomo kesali in priznavali grehe drug drugemu. Verjamem, da lahko s priznavanjem, odpuščanjem pridemo do prenove. Verjamem, da se lahko zgodijo velike reči.

Zato vas vabim h kesanju.

Kot pravi Sveto pismo, če želiš Bogu prinesti dar (bodisi denar, petje ali molitev), ga pusti pred oltarjem in se prej pobotaj z bratom oz. pokesaj. Kesanje? Kdaj si se zadnjič kesal pred Bogom? Pa ne samo pred njim. Kdaj si se kesal pred bratom, ker si ga ogovarjal, pred sestro, ker si imela o njej veliko povedati? 

V Pregovorih 28,9 beremo: »Kdor odvrača svoje uho, da ne posluša postave, je tudi njegova molitev gnusna.« 

Koliko ljudi smo že slišali reči: »Saj molim, pa se nič ne zgodi.« Odgovor je jasen. Bogu je všeč čisto srce. Jezus je rekel: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali.« (Evangelij po Mateju 5,8)

Mnogi žal ne sledijo Bogu, ne upoštevajo njegove besede in se sklicujejo na to, da so očiščeni, da so oprani v krvi Jezusa. Res so! Bog pa želi, da to čistočo vzdržujemo. In dal nam je navodila. Kakšna?

»In kadar vstanete k molitvi, odpustite, če imate kaj proti komu, da vam tudi Oče, ki je v nebesih, odpusti vaše prestopke.« (Evangelij po Marku 11,25)

Mislite, da je Bog pozabil, da je to rekel? Mislite, da to ne velja več? Ne moremo priti k Bogu in ga prositi, a v srcu imeti sovraštvo do bližnjega. Bog želi, da k njemu prideš s čistim srcem. On uživa v prijetnih dišavah. V tempelj so vodila samo ena vrata. Ko si stopil skozi ta vrata, si se najprej srečal z oltarjem očiščevanja, potem žrtvovanja. Samo tako si lahko prišel do najsvetejšega, kjer je prebival Bog.

In danes ni nič drugače. Drugačen je način. Niso žrtve, temveč kesanje in priznavanje grehov. Skozi molitev si lahko najbolj intimen z Bogom, toda do tja moraš priti skozi kesanje in priznavanje svojih grehov, da jih lahko očisti Jezusova kri. Jezusova kri čisti in očiščuje grehe tvojega srca, tvoje misli in dejanja.

Torej ni nič samoumevno. Bog se ne da zasmehovati. Kar je rekel, drži. Dal je jasna navodila. Jih poznamo? Jih izpolnjujemo? Želiš imeti z Bogom dober odnos? Želiš, da te usliši?

Potem te vabim k očiščevanju. Vabim te h kesanju. K izpovedovanje grehov drug drugemu in Bogu.

Zaključek:

Bog ima v nebesih čašo tvojih molitev. Kako polna je?

To veš samo ti in Bog. Jaz pa vem, da se bo šele takrat, ko bo polna, začela razlivati, kar pomeni, da se bo šele takrat, ko bo polna tvojih molitev, blagoslov začel širiti, da bodo prišli odgovori! Naj se naše čaše v nebesih redno polnijo z našimi gorečimi molitvami v naslednjem tednu, mesecu, letu. Potem pa opazuj, kaj vse bo Gospod delal v tvojem življenju.

Zvonko Turinski – pastor Evangelijske krščanske cerkve v Ljubljani