Veselite se! Bodimo radostni. Dostikrat sem se vprašal, kaj to pomeni. V Pismu Filipljanom 4,4 beremo: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.« Kaj te besede pomenijo vam? Jaz sem se vprašal, kaj te besede pomenijo meni. Kaj vidite posebnega na meni? Kravato (z Božičkom, darili). Ali izstopa? Ja. Je zabavna, a ne? Drugo vprašanje, ki bi ga rad postavil, je, ali ta kravata sodi k nekemu poslovnežu? Ne, če gre za nekaj resnega. Ta kravata predstavlja svet, razmišljanje tega sveta. Ali razmišljanje tega sveta spada v kristjana, ki ljubi Boga? To se želimo danes vprašati. Ali je veselje, ki ga omenja vrstica Pismo Filipljanom 4,4, samo zunanje veselje? Jaz sem po naravi vesel. Rad se smejem, rad zabavam ljudi. Ampak ali je veselje iz Flp 4,4 to veselje? Kaj vam pride na misel? Ali je to samo veselje, ki je vidno na zunaj? Od kod črpamo to veselje? Ali je to zapoved? Ja, to je direktno od Boga. Veliko vrstic pravi, naj se veselimo, radujemo, a v čem naj živimo? To je dobro vprašanje. Veselje kot sad Duha. Veselje, upanje, o katerem smo že govorili, vera, ljubezen, ki je ena izmed največjih. To moramo povezati s tem, kar Sveto pismo govori o tej temi.
Psalm 16,11 pravi: »Daješ mi spoznati pot življenja; polnost veselja je pred tvojim obličjem, večne radosti na tvoji desnici.«
Psalm 68,4: »Pravični pa se veselijo, vriskajo pred Bogom, poskakujejo od veselja.«
Pri tem psalmu si ne morem kaj, da se ne bi spominjal Davida. David, ki je napolnjen s Svetim Duhom in gre skozi veliko množico ljudi, na pol nag, a skače od veselja in vzklika: »Slava Bogu! Slava Bogu!« Z radostjo. Verjamem, da moramo doživeti takšno radost. Takšno radost lahko doživimo tudi zdaj. Iz srca, ko vidiš, da je Gospod velik.
V Pismu Rimljanom 5 vidimo tri stopnje veselja:
Prva stopnja veselja: Pismo Rimljanom 5,2: »… po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo.« To je veselje, ki je osnova, ko smo sprejeli Jezusa, ko se zavedamo te milosti. To je krasno veselje, sploh na začetku. Jaz se spominjam, ko sem rekel: »O, hvala ti, Jezus, da si me odrešil greha.« Bil sem radosten, ker sem vedel, da je Očka z mano. Spoznal sem, da je Bog Oče, moj Oče. To je bilo veliko veselje. Tega se še spomnim in se želim večkrat spomniti. To je ta prva ljubezen. Jaz pri svojem očetu tega nisem imel in ko sem spoznal Boga kot Očeta, je bilo to zame neprecenljivo. Zato se lahko veselim slavljenja, zaradi tega odnosa, ki ga imam z Bogom. Želim, da imamo vsi ta odnos z njim. Nisem tukaj, da bi proslavljal samega sebe. To nam daje Bog, ki je veselje. On je radost.
Druga stopnja veselja: Pismo Rimljanom 5,3–5: »Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.«
Pismo Rimljanom 12,12: »Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi …«
Ko nam je težko, imamo upanje, da nas bo Bog izpeljal iz tega. Zaupamo našemu Očetu, da ima on moč, nadzor nad vsemi stvarmi, nad vsem, kar se dogaja okrog nas. Krasna beseda, na kateri sem vedno stal glede tega, je zame tudi Pismo Rimljanom 8,28: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu …« Kaj to pomeni? Okoliščine niso pomembne za naše veselje, ker ima Bog nadzor. V v. 29 potem pravi, zakaj se gradimo – da postanemo bolj podobni Jezusu.
Tretja stopnja veselja: Pismo Rimljanom 5,11: »Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo.«
Pismo Filipljanom 3,1 pravi: »Sicer pa, bratje moji, veselite se v Gospodu.« V Gospodu je vse veselje. Ne glede na vse, v Gospodu je veselje, radost.
Že v Stari zavezi piše veliko o veselju.
Jeremija 15,16: »Če so prišle tvoje besede, sem jih požiral, tvoja beseda mi je bila v radost in veselje srca, kajti tvoje ime je priklicano name, Gospod, Bog nad vojskami.«
Psalm 19,15: »Naj ti bodo v veselje izreki mojih ust, premišljanje mojega srca pred tvojim obličjem, Gospod, moja skala, moj rešitelj.«
Na kaj nas to spomni? Da bo imel Bog veselje nad nami. Da bo Bog, ki nam je že dal vse, videl v nas izrecno željo, da naj on deluje v nas, ker mi sami ne moremo. Toda ali ni to svoboda? Ko Bog nekaj naredi v nas in nam da to željo, hrepenenje in s tem hodimo vsak dan. Ne samo v nedeljo, ampak vsak dan. Kjerkoli smo. Kogarkoli srečamo. Jezus je dober. Spomnim se, ko sem na začetku prišel ves vesel, da me je Jezus odrešil. Mahal sem s Svetim pismom in spraševal druge: »Zakaj ne spoznaš Jezusa? Pa ti, zakaj ti ne spoznaš Jezusa? Jezus je dober. On je velik!« Ampak ljudje tega niso spoznavali. Vendar sem se naučil imeti to veselje v sebi in potem z občutljivostjo priti do človeka. Dober občutek je, ko ti včasih Bog da besedo in jo poveš. Moje hrepenenje je: »Bog, daj, da slišim tvojo besedo.« Beseda, ki me spodbudi, da nekaj naredim, in ko to naredim, mi Bog da potrditev: »Ja, prav si naredil.« Ali ni to veselje? Ali ni to radost, ko veš, da si na pravi poti? To v meni povzroča radost in veselje. Seveda se to potem vidi tudi navzven. A tega veselja ne bi nikoli zamenjal za stvari sveta. Na to lahko pozabim, na materialne stvari, na veselje nad darili, nakupovanje za božič. Saj včasih je to lepo, a Bog temu reče mamon. Ker tudi za božič obstaja veliko ljudi, ki so zaradi teh stvari v depresiji. A ni Bog Jezus hodil po zemlji, da takšne ljudi dvigne? A nismo zato na svetu, da to, kar nas Jezus uči, dajemo naprej? Z veseljem, vendar v ljubezni. Če ni v ljubezni, je to mrtvo dejanje. Ampak v Jezusu zmoremo vse. V Jezusu Kristusu, piše, zmoremo vse. Mi si moramo samo priznati: »Jezus, jaz ne morem ničesar brez tebe. Ti zmoreš vse v meni.« In lahko se veselimo. Imamo vero za to? Upamo.
Evangelij po Mateju 5,12 pravi: »Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« To je znak, da se lahko veselimo, ko nismo razumljeni. Ko sodelavci ne razumejo naših dejanj. Ko nam je težko. A lahko se vprašamo: »Bog, kaj me hočeš naučiti?« Jezus, vesel sem, da to spoznavam in se učim. Spomnim se iz Apostolskih del, ko so bili apostoli pred vélikim zborom in so jih pretepli, mučili. Prišli so ven in vzklikali: »O, hvala ti, Jezus, za to potrditev, da smo s tabo.« Brez tega standarda, da je Bog vse in da je v nas, tega ne bi mogli doživljati. Po tem moramo hrepeneti. Bolj ko to verjamemo, bolj ko smo v tem, bolj nas Bog spreminja, več lahko naredimo za Boga. Pravzaprav za Boga ne moremo narediti ničesar, ampak lahko to v nas naredi Bog.
Je pa res to, kar vidimo: Bog nas vzgaja.
Razodetje 3,19: »Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.« Karanje in vzgajanje. V tistem času, ko se to dogaja, nismo ravno srečni. Težko je. Ne vidiš, slep si. Spomnim se, ko mi je Bog položil na srce, da bom poslovnež. Dobil sem vizijo, da mi bo Bog poslal poslovneža in da mi bo Bog dal posel. Potem sem celo po prerokinji dobil potrditev tega in sem si rekel: »Oh, zdaj bo pa denarja kot pečka.« Žena je rekla: »Daj, tisti balonček, spusti se dol.« Jaz sem bil tam nekje v oblakih. Pa so bile večerje in poslovni sestanki. Vse je bilo super. Razmišljal sem že, ta denar bomo dali sem, ta denar tja, vse bo perfektno. Realnost pa je bila taka: plačati je treba to, plačati ono, ni bilo strank. Treba je bilo plačati, a nismo imeli in smo od osebnega denarja dali za firmo. Žena je rekla: »A firma tebe preživlja ali mi firmo?« Rekel sem: »Samo to poznam.« Ja, tako je bilo. A moram reči: »Učne ure, aleluja za to!« Bili so časi, ko nisva imela denarja za solato. Žena si je zaželela: »Bog, kako bi bilo fino, da dobim eno solato.« Pelje se in sredi ceste je bila solata. Ali ni Bog dober? Bog skrbi za nas. Ko se zavedamo, ko imamo to gotovost, da Bog poskrbi za nas, vse ostalo ni pomembno v primerjavi s tem, kar lahko dobimo od Boga Očeta, ki ima vse, ki je vse ustvaril. Samo mi se premalo zavedamo tega. Dostikrat se moram vprašati, ne, spokoriti, ker včasih nimam vere, kaj lahko Bog naredi. Ker to je tudi greh, ko delamo v neveri. Ko stopamo v veri, iz tega odnosa, in ko v tišini čakamo, kaj nam bo Bog povedal, potem to sprejmeš v veri in delaš korake. Potem si v veselju, v tej gotovosti, ker veš, da je Bog poskrbel za pot za naprej. Slava Bogu za to!
Poglejmo si božično zgodbo in Marijo. Marija je bila mlado dekle, nekje med 14. in 16. letom, zelo mlada. V tistih časih je bilo normalno, da se lahko takrat poroči. Bog jo je presenetil z vizijo. Bila je pripravljena, Jožef se je že zaročil z njo. Bog pa jo preseneti z novico, da bo rodila sina po Svetem Duhu. Kaj mislite, v kakšnem stanju je bila? V tistem času so ljudi, ki so prešuštvovali, kamnali. Njeno življenje je bilo ogroženo. Sveto pismo nam govori, da je bila Bogu po volji. Zakaj se je Bog razodel v njej? Bil je v njej in se ji je razodeval. Kaj mislite, kdo je potreboval potrditev tega? Ko je Elizabeta rekla: »O, blagoslovljena …,« je bila Marija najbrž presenečena, vendar je vedela, verovala, kaj Bog dela v njej, in je imela v sebi to veselje. Potem je Bog tudi poskrbel z razodetjem Jožefu, da jo je ta vzel in sta bila potem naprej krasna družina. Ko se je Jezus rodil, so bili v tej radosti. Jožef in Marija sta dobila potrditev tudi potem, ko je bil Jezus starejši. Ko je bil star 12 let, je bil v templju; Jožef in Marija sta bila presenečena, Marija pa je shranjevala stvari v srcu. Kaj želim povedati? Emanuel, Bog z nami. Kaj to pomeni za nas? Ali ne pomeni to, da je Jezus v nas v tem trenutku in da se razodeva skozi nas? On želi vsem nam dati to ljubezen, to razodetje. Veselimo se!
V Evangeliju po Luku 2,25–32 piše: »Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. 26 In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. 27 V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, 28 ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: 29 »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, 30 kajti moje oči so videle tvojo rešitev, 31 ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: 32 luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Simeon je dolgo dolgo čakal na tega Odrešenika. In mi ga lahko imamo. On živi v nas. Ta Simeon je čakal, vsak dan je prihajal v tempelj in čakal, kdaj bo videl tega Odrešenika. Čakanje. Kako smo mi potrpežljivi za to čakanje? To se lahko vprašamo. Ampak Jezus prihaja nazaj. To lahko dočakamo. Ali nas Bog tolaži skozi te stvari? Tukaj se lahko veselimo. Zakaj? Ker je Božja obljuba: »Jezus prihaja!« Ampak ne kot dojenček, prihaja v slavi. Angeli, ki so bili tam na dan rojstva, in pastirji so govorili: »Veselite se, Gospod je z nami!« Pastirji so bili presenečeni, kaj se dogaja, a tisti dan so vsi prišli k Mariji in Jožefu pogledat dojenčka. Najprej se je razodel pastirjem. Kaj pa pomeni pastir? Ovce, ki so nebogljene, je treba paziti, skrbeti zanje, oskrbeti njihove rane, jim dati hrano. Pastirji so zraven pri rojstvu. Bog nas kliče, da postajamo bolj podobni pastirjem. Jezus je bil pastir. On je bil popoln pastir. Samo z njim se lahko primerjamo. On je popoln, mi pa bomo popolni, ko se bomo srečali z njim. Ampak na tej poti imamo vedno upanje, zaupanje in ljubezen. Hvala Bogu za to.
Apostol Pavel nam govori o rasti v Prvem Janezovem pismu 2,14: »Vam, otroci, sem pisal, ker ste spoznali Očeta. Vam, očetje, sem pisal, ker ste spoznali tistega, ki je od začetka. Vam, mladi, sem pisal, ker ste močni in je Božja beseda v vas in ste premagali hudiča.«
Tu vidimo tri skupine ljudi: otroke, mlade in očete. Božja beseda nas vedno nagovarja, da rastemo. Na začetku smo otroci. Prva ljubezen pravi: »O, očka! Hrane, mleka!« Vendar ne moremo ves čas ostati otroci. Moramo jesti trdno hrano; najprej malo korenčka, juhice, potem pa že meso. Moramo rasti. In če rastemo, bomo imeli več veselja, več radosti, več ljubezni, več Božjega Duha. Ker napajanje z Božjim Duhom ni tako, da bi rekli, enkrat sem bil krščen v Božjem Duhu, potem pa nič od tega. Napajajmo se. To je vedno, vsak dan. Vsak dan umremo v sebi, se odrečemo posvetnim stvarem in damo prednost bližnjemu. To lahko naredimo z veseljem. Vse lahko naredimo v veselju. Zakaj? Ker imamo odrešenje in smo na pravi poti in dobimo potrditve. Spomnim se neke vizije iz leta 2006, ko mi je dal Bog sliko za slavljenje, naj se zberemo bratje in sestre iz več skupnosti. Videl sem štiri sveče, kar je predstavljalo enotnost Božjega ljudstva; slavimo naj Boga z vsem srcem in vsem umom. V sebi sem bil malo neprepričan, neverni Tomaž, mlad kristjan, rabil sem deset let, ko sem bil že kristjan, da sem spoznal, da je žena nekaj dobrega. Trd človek. Človek sem. Ampak sem hvaležen Bogu, da rastem. Zdaj sem bolj pazljiv. Včasih, ko imam fokus drugje, se mi spet zgodi, da se spotaknem. Ampak hvala Bogu, da lahko rečem: »Jezus, oprosti.« In seveda tudi osebi rečeš: »Oprosti.« Zato, ker hočeš rasti. To moramo delati. In najlepše je, ko je naša vest svobodna, čista. Potem si lahko radosten.
Videli smo osebno veselje, veselje, ki ga imamo lahko v Bogu. Apostol Pavel pa nam govori o tem veselju za Kristusovo cerkev. To smo mi. On je hrepenel in vse dajal za to, da cerkev raste, in jo spodbujal. Vedno premišljujmo, kaj je dobro, kaj je čisto, kaj je spodbudno. Ni nam treba soditi ljudi okrog sebe, ker ne vemo, kaj se v njih dogaja. Samo sebe lahko analiziramo. Kdo sem jaz, kaj lahko pripomorem in kaj lahko dobrega storim. Ker sodil bo Bog. Piše: »Ne sodite.« Sebe pa moramo presojati. Presojati svoja dejanja je edino pravilno. Če imamo čisto vest, ali nimamo potem svobode? Veseliš se, v srcu imaš veselje. Ne govorim samo za zunanjost, ampak notranjost. Potem hodiš v tej gotovosti in rasteš. Tako kot je treba vzgajati otroka. Sveto pismo nam govori, da moramo spodbujati otroke, da jih moramo učiti, da se moramo zanimati zanje. Tako kot za duhovne otroke moramo skrbeti za njih. Takšni so pastirji. Ne gre za to, ali imam dar ali ga nimam. Če si mama, je dar, če si oče, je dar. Že to nam marsikaj pove. Iz tega lahko vedno izhajamo. Kaj so drugi ljudje okrog nas? Ali so kaj manj vredni? Ne. Ali smo mi kaj boljši? Ne. Mi smo prav tako grešni kot oni. Sveto pismo nas nagovarja k temu, da se še bolj zavedamo grešnosti, ki je v nas. Ampak po Božji milosti, po tej veri smo opravičeni. Samo to je razlika. Jezus pravi, da ponižne povišuje, tisti, ki pa se povišujejo, bodo padli. Jezus je bil tak. Kjerkoli je bil Jezus, je prinesel to veselje, radost. In tako imenovani grešniki so radi prišli k njemu. Radi. Z upanjem, da bo sprememba. Z vero, da bo sprememba. To lahko tudi mi v današnjem času spoznavamo in živimo. Korak za korakom. Majhni koraki pripeljejo do tega, kar Bog želi. Ampak ne z našo močjo, z Božjo.
Drugo pismo Korinčanom 13,11–12 pravi: »Končno, bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami. 12 Pozdravite drug drugega s svetim poljubom.«
Ko je človek radosten, ko z veseljem sprejmeš brata ali sestro, ker je sprejel isto, in si enoten v tej radosti in veselju, je to Jezusova cerkev. Lahko se veselimo.
Duhovna moč pride, ko to živimo. Ni dovolj, da to samo vemo v glavi. Vedel sem, da me Bog ljubi. Govoril sem o tem. Vsi so se bolj odmikali. Najbrž so si mislili, da sem malo nor. Kaj pa vi mislite, ko pride nekdo, ki vzklika: »Jezus je z nami! Jezus te bo odrešil!«? Čudno je. A zdaj, ko grem na Tromostovje in govorim o Jezusu, vidim drugačne spremembe. Ljudje, ki so lačni, slišijo in se odzovejo. Ljudje, ki so lačni Boga, se bodo odzvali. S takimi ljudmi pa se lahko pogovarjaš. Verjemite mi, govorim iz prve roke. Samo vero moramo imeti, kako naprej, kako jih povabiti. To ni na nas, to je na Bogu. Ta teden so manjše skupine molile in ljudje so se odzivali. Do zdaj nismo nikoli oznanjali v dežju, zdaj pa je brat molil, da bi prišel vsaj eden. Prišla sta dva in smo se pogovarjali. Jezus, Očka, odgovarja. Verjemite, zaupajte. On dela. In tudi za naše sinove, hčere, ki mogoče še niso tam, kjer bi jih radi videli, moramo moliti. Midva moliva za najinega sina, prosiva, spodbujava. So primeri, ko so prišli nazaj in zdaj živijo drugače. So primeri tukaj med nami. Hvala Bogu za take sinove, ki se odzivajo na Božjo besedo. Če poznamo naše otroke, ki še nimajo Jezusa v srcu, molimo zanje. Molimo in Bog bo naredil svoje. Lahko se veselimo. Včasih je tudi težko z ljudmi, s katerimi je treba sočustvovati, so depresivni, ampak v sebi vem: »Ti, Bog, lahko pomagaš.« Jezus je to naredil v meni in lahko naredi tudi v tej osebi. Ker je on Gospod in točno ve, vse ima pod nadzorom. Ljubite se med seboj, ker on pokriva grehe. Ljubezen pokrije mnogo grehov. To je veselje, v ljubezni.
Pismo Rimljanom 12,2 pravi: »In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« Razmišljanje tega sveta ni dobro. Če se preveč prepustimo temu, nas to popelje v drugo smer in smo zaradi tega sovražni Bogu. Mi ne želimo tega. Želimo biti z Bogom, v tej moči, v tej milosti. A ni svoboda, ko se zjutraj zbudiš in rečeš: »O, Jezus, še živim, kaj bova danes delala?« Ali ni to krasen odnos? Spodbujam vas, da že zjutraj začnete slaviti Boga in cel dan boste bolj osredotočeni na to.
Ni prav, da se primerjamo med seboj. Ker Bog vsakega vzgaja na svoj način. Ne moremo gledati, ker vidimo samo zunanjost. Vendar se lahko primerjamo z Jezusom. V primerjavi z Jezusom bomo vedno za njim, ampak smo v pravi smeri in rastemo. To spodbujamo in to se lahko širi. In lahko se veselimo v Jezusu, v Svetem Duhu.
Upam, da nam je kaj ostalo od vsega, kar sem povedal. Rad bi molil za to. Poglobimo se vase, vzemimo dve minuti in se vprašajmo: »Bog, kje sem jaz? Kam lahko zrastem? Pomagaj mi, da se lahko veselim v tem, kar ti delaš v meni.« Na koncu bom zaključil z molitvijo. Če kdo želi, lahko moli na glas.
Molitev:
Hvala ti, Očka, hvala ti za te besede. Nauči nas, da hodimo v tem, da spoznavamo tvojo milost, radost in veselje v srcu, ki je samo od tebe. Piše, da ti izlivaš olje veselja na nas, ko hodimo v tvoji pravičnosti. Pravičnost je samo v Jezusu Kristusu. Nakloni nam, Gospod, da znamo vsak dan posebej umirati v sebi, dati svoje meso na križ, dati to, kar je od sveta, na križ in živeti, ostati s tabo v tvoji milosti, radosti, veselju in ljubezni. Za to te prosim v imenu Jezusa Kristusa. Amen.
Andrej Lipovec